Zgodba o Hobru

Ime Hobrovo izhaja iz časov našega pra deda Blaža Urbasa, prvega župana Spodnjega Slemena (Juderovega Blaža). HOBA se je takrat imenovalo zemljišče ali del posestva, ki je v najemu, najemnik tega zemljišča pa se je tako posledično imenoval HOBER.

Hobrovo posestvo je na način preužitkarstva pridobil Blaž Urbas okrog leta 1920. Za časa življenja dveh takratnih lastnic je posestvo imel v najemu in skrbel za njiju do njune smrti. Po smrti obeh sester je v dimanci (objekt, ki je stal na mestu današnje domačije) ali črni kuhinji živel najemnik Ambruš, mož, ki je imel samo eno roko a je vse njive in polja obdeloval sam.

Hobrovo je bilo po preužitkarski pogodbi ves čas del »Juderovega grunta« velikega približno 130 ha, katerega je po očetu Blažu podedoval sin Janez (Ivan), ki je bil tudi prvi župan občine Selnica ob Dravi. Po drugi svetovni vojni je mati Ana (Janezova žena), ki je takrat upravljala Juderov grunt, sprejela pomembno odločitev in posestvo razdelila med svojih sedem otrok Drago, Janeza, Marijo, Lojzko, Ano, Blaža in Magdo. Tako je spretno preprečila, da bi v nacionalizacijskem postopku izgubili velik del posestva.

Hobrovo je tako podedoval najstarejši sin Janez. Podrl je staro dimanco in na njenem mestu postavil novo z ilovico štesano hišo, v katero se je leta 1959 preselil s svojo ženo in dvema otrokoma Karlom in Marijo. V tej hiši še danes živi družina Urbas in nadaljuje tradicijo naravnega kmetovanja in živinoreje.

Kmetovanje na Hobrovem je bilo tako prisotno že stoletja, le lastniki so se menjavali. Od kmetovanja nekoč do danes se je spremenil le način obdelovanja kobanske zemlje iz ročnega s pomočjo volov ali konjev do strojne obdelave kmetijske zemlje. Ves ta čas pa je bilo kmetovanje v skladu z naravo in brez nepotrebnih in škodljivih posegov. Tradicija kmetovanja na Hobrovem se tako ohranja iz roda v rod, čeprav zaradi primanjkljaja apnenca prst ni posebno rodovitna.